nedelja, 12. oktober 2014

HAPPY END

No, to da se po 100 letih zbudi mogocni vulkan Sinabung in zacne bruhati lavo, pa da si slucajno se v blizini..
To se pa res ne zgodi velikokrat v zivljenju. Itak, da sem mogla it firbca past od blizu, kako to zgleda. Noro, lave sicer nisem vidla ampak sej to bi blo ze cisto too much. Vse vasice v radiju 7 km so evakuirali, sicer precej turisticno mestece Berastagi, pa je bilo kot mesto duhov. Skoraj nic ljudi na cesti, vse
zaprto, vse sivo in posuto s sivim vulkanskim prahom, ki je stalno dezeval z neba. Naslo se pa je par vztrajnih turistov, ki so sli vdihavat ta prah in lazit visoko na sosednji vulkan. Mene je moj vodic  zafrknil in se dobro, ker ce ne bi se danes verjetno pihala crn smrkelj iz nosa.


Da se slucajno ne zataknem, sem se hitro pobrala se v globoko junglo pozdravit moje rdecelase sorodnike, orangutane :)



Zaradi vulkana in prahu so bili leti iz
tega dela Sumatre nekoliko otezeni, a mi je uspelo z ogroooomno zamudo priletet nazaj v Jakarto, spotoma obiskat se dve poroki in se se isti dan vrniti na letalisce. Uff sem utrujena. Zdaj pa 24 ur spanja :)


sreda, 08. oktober 2014

HORAS


Prenajedla sem se sladkovodnih rib in navelicala vsakdanje megle - dima.. Skoda da cakam do zadnjega dne pocitnic na kravjo dirko sredi blatnega rizevega polja in tradicionalno poroko, na katero so me povabili. Next time. Treba se bo spravit visje na severovzhod, poduhat, ce je zrak tam kaj bolj cist. 
Po 15 urni dirki cez hribe in doline, sem ob klimi in muziki do fula, vsa bolana prispela do najvecjega vulkanskega jezera Toba. Kar 1700 kvadratnih km pokiriva, na sredi pa lezi ogromen otok, ki je nastal ob erupciji vulkana 70000 let nazaj. Tokrat mi je res zastal dih, kaksne lepote je narava zmozna ustvariti. Kar komplicirano se slisi, da gres na izlet na jezero sredi otoka, ki lezi sredi jezera sredi vulkanskega kraterja :) In nikjer nobenega dima, juhu :) No, pa ne impresionira samo narava - zanimivo je tudi ljudstvo, ki se je naselilo tukaj. Bataki, zacuda kristjani - protestanti ali pa
animisti, stisnjeni med same muslimane siroko naokoli, med katerimi je se do leta 1816 obstajal kanibalizem (baje so jedli meso sovrazikov). Danes ce ne drugega, se vedno jedo pse in na veliko prodajajo nore gobe :) Drugace so cisto normalni indonezijci, ki prav radi pomagajo in s sirokim nasmehom vpijejo Horas (pozdrav). Po dolgem casu spet vidim moske, ki vecere prezivljajo v lokalni gostilnici ob prepevanju in pitju palminega vina za razliko od drugih krajev, kjer ob vecerih igrajo domine in pijejo caj :) Kar cudno se je spet oblect v majico brez rokavov in plavat samo v kopalkah.
Njihove izrazito poslikane lesene hise nekoliko spominjajo na mentawaiske ume (hise na kolih, spodaj pa prostor za domace zivali), strehe pa so spet v obliki rogov, a tokrat samo po 2 roga. Povsod po otoku so namesto mosej nasejane protestantske cerkve in zelo zanimivi grobovi v posebnem bataskem stilu.


Ena sama dezela, en sam otok, ena in edina cloveska vrsta, pa toliko razlicnih navad in obicajev :)


nedelja, 05. oktober 2014

WOMAN POWER, YEAH :D

Po napornem poskusanju crvov in lazenju po blatu sem nasla idealen koticek v mali
ribiski vasici Nagari Sungai Pinang, na jugu Padanga, kjer sem si umislila krajsi pocitek in miren prehod v novo desetletje :) A kolikor imam sreco, je ravno na moj rojstni dan nekdo umrl in ker je vasica mala, je cela vas prezivela dan v hisi umrlega, vkljucno z mano, ker sem bila v vasi edini turist :/ No, so me pa fantje v hisi, kjer sem bivala, vseeno presenetili z odlicno cokoladno torto in eno tiho Happy birthday pesmico :) Vsekakor nepozaben rojstni dan :)



Se vedno na zahodni strani Sumatre, sem se pomaknila nekoliko visje proti severu, skozi obljuden gorski resort Bukittinggi v notranjost nekdaj (ali se vedno) aktivnega vulkana, kjer lezi veliko jezero Maninjau. Vse skupaj kar nekoliko spominja na Bohinj, ce odvzames rizeva polja in plantaze kave ter kakava. Za razliko, je to jezero stalno toplo, ker se vedno iz zemlje uhaja zveplo in tako kdaj pride tudi dan, ko zaradi vecje
kolicine zvepla na gladini srecas vec mrtvih rib. No, pa da ne pozabim vsakodnevne popoldanske megle - dima, ki se zatakne znotraj kraterja in baje prihaja iz neke tovarne olja na drugi strani Sumatre :/ Pohajanje po lokalnih vasicah okrog jezera pa zna bit tudi precej naporno, sploh ko je vec ur treba odzdravljat vsem Hello Mister bule (bule pomeni bel clovek)..
Vseeno sem se tu zataknila in dober teden prezivela med ljudmi plemena Minangkabau z zelo izrazito kulturo. Bi jim kar rekla pleme bikov, saj pri vseh opravilih izkoristijo to zival (pridelava sladkorja, delo na poljih) in prirejajo kravje dirke, celo strehe njihovih his imajo obliko bikovih rogov. So muslimani, ampak tu ima zenska v druzbi in druzini glavno besedo. Tako celotno druzinsko imetje pripada zenskam in celo stevilo rogov na strehi hise ponazarja stevilo hcera v druzini. Juhej za zenske :)

nedelja, 28. september 2014

Pleme Mentawai

Pristanek na Sumatri je bil dokaj trd, saj moja prtljaga z Balija ni prispela z menoj na to stran Indonezije in z mojim (ne)znanjem Bahase (jezika) je bilo precej tezko priti zadevi do dna. Ze sem se videla, kako bom se 3 tedne zdela v kaki luknji nekje v Padangu in se smilila sama sebi, po moznosti bom ob svoji sreci dozivela se cunami. Pripravljena sem bila na najslabse... A hvala vesolju, da mi v tezkih casih vedno poslje nekega angela v obliki cloveka, ki mi pomaga priplavati nazaj na kopno in tako je moj ruzak pozno ponoci le prispel v Padang ter nasel svojega lastnika. Tudi s podaljsevanjem vize naslednji dan ni bilo vecjih komplikacij in potovanje po tem ogromnem divjem otoku, ki steje preko 50 razlicnih plemen, se je lahko zacelo. 
Kljub slabim vremenskim razmeram, sem jo s polno paro popihala 100 km dalec v Indijski ocean, na Mentawaisko otocje, natancneje v junglo otoka Siberut, kjer se danes na pol nomadski nacin zivi mocno spiritualno pleme Mentawai. Z ozkim kanujem, na katerega so zbasali vso naso prtljago, hrano, vodo in se 15 ljudi, smo po siroki motni reki pripluli globoko v junglo, kjer so nas na bregu nestrpno pricakali domacini. Po blatni in spolzki, iz lesenih debel narejeni potki (ce bi bila gimnasticarka, bi mi kar dobro slo) smo se prebili do nasega bivalisca.
UMA, pokrita s slamnato streho in iz bambusovih palic zgrajena koliba na kolih, pod njo ter okrog in okrog pa blato (beri wc) in pujsi ter kokosi. Vhode v prvi in drugi prostor krasijo lobanje opic in pujsov, vec jih je, vec pomembnih dogodkov je hisa dozivela (rojstvo, smrt, poroka..). Nas gostitelj Cookie, je zelo bogat Mentawaiec, saj ima najvecjo umo dalec naokoli (v njej zivi 11 ljudi), ogromno zemlje s kokosovimi palmami, licijem, duriani in sago drevesi
ter veliko pujsov in kokosi. Ko se zvecer s svojim palitajem (poseben noz) in nabranim lesom za izdelavo kosar vrne iz jungle, nas toplo sprejme in z nami povecerja ter z neko cudno pesmijo za nas priklice dobre duhove, saj je SAMAN - zdravilec. Cutim veliko strahospostovanje in ne morem skriti navdusenja ob njegovi zanimivi pojavi..

Naslednje dni precej casa posveti nam gostom in nam dovoli, da vstopimo v njegov svet izdelovanja strupov za lov divjih svinj in opic, priprave naravih zdravil, nabiranje lesa, licija, lovljenje rib v bliznjem potoku (kar je zensko opravilo poleg kuhanja), izdelave sagoja (iz lesa pridobljena moka, ki jo specejo v bambusovih palicah in je dejansko podobna kruhovi sredici - njihova glavna hrana), iskanje crvov v segnitem sago drevesu, ki jih jedo zive (domaci pujsi in kokosi so le za posebne priloznosti)... Tudi sama se trudim enega pogoltnit, a mi uspe sele v drugem poskusu, ko naredimo crvji raznjic in moram priznat, da imajo res okus po arasidih :) A se vedno so nagravzni :P

Se kar malo zamislim, kake neumne denarje smo pripravljeni placati, da lazimo po blatu do vratu goloboko, spimo in jemo na trdih tleh z macki in psi, kakamo in lulamo v blatu skupaj s pujsi, se umivamo v potoku - s pujsi in jemo zive crve iz gnilega drevesa...

A to je le del zivljenja nativnih prebivalcev otoka Siberut, ki verjamejo v naravo in duhove ter se vedno prisegajo na blagovno menjavo: 20 pujsov za zeno, 10 pujsov za poroko, ? pujsov za zemljo, 6 pujsov za tatoo.... Starejsi se vedno nosijo okrog pasu zavezano "krpico", narejeno iz lubja, gleznje, zapestja in vratove jim krasijo stevilne koravde, njihovo telo pa je v celoti prekrito s tatooji, ki ponazarjajo moc in bojevitost. Govorijo svoj jezik, a zaradi precejsnjega obiska turistov, zna Cookie zapet tudi pesem Boba Marleya in po novem pozna se besedi Hvala in Dober tek :P Neprecenljivo :D




No comment

Turisticnega sranja na rajskem Baliju sem se dokaj hitro navelicala. Ne bom zgubljala besed o otoku, kjer so domacini pripravljeni prodati tudi svojo lastno druzino, da bi le potegnili se dodatnih 5 eurov od tebe. Kjer te osladna prodajalka dobesedno potisne iz trgovine, ker si kupil samo eno stvar in ne dveh, kot je zelela ona in kjer te se na letaliscu ne spustijo na letalo, ker si kupil prepoceni vozovnico in morajo malo vec zasluziti na tvoj racun. Odiranje in nategovanje kamor koli se obrnes.


Pa naj bo se tako turkizna voda in rajske plaze z romanticnimi soncnimi zahodi, izjemni hindujski templji, cudovit vonj disecih palck in darila bogovom na vsakem koraku, to ne odtehta odnosa, ki ga imajo domacini do turistov.  

Nekaj fotk "prelepe pokrajine" z grenkim priokusom domacega negostoljubja.










petek, 12. september 2014

10 dni je blo dovolj...

Ker enostavno nisem mogla se enega dne prezivet v Yogyakarti, sem se po treku spravla direkt na lokalni avtobus in upala da ne crknem ob vsem tem cigaretnem dimu, ki se je celih 5 ur kadil vame (saj na busih vsi kadijo) in ne znorim ob vztrajanju lokalcev, ki skacejo na bus in malo zaigrajo na mini kitarico, potem pa neumorno tezijo za denar in z drobizem ne poslujejo :\ In ce zamenjas tri buse na dan.... Pa sem se le ziva prikolovratila do mini vasice Dieng, sredi zakajene vulkansko-hribovite pokrajine.
Vasica je obdana z rizevimi polji, kjer na veliko gojijo tud krompir in gobe, turkiznimi jezerci ter delujocimi vulkanskimi kraterji, tako da je stalno megla od dima in vse smrdi po zveplu.
Sicer skoraj nihce ne zna anglesko, so pa vsi neizmerno prijazni in se stalno samo smejijo. Pa se hladno je. Tocno to sem rabila po tednu hrupa in guzve v vrocini.. Spocita in pripravljena na nov vrocinski val sem se spravila naprej. Spet me je cakala dolga voznja in zamenjat vsaj 3 avtobuse. Se vedno ne stekam, kako zaracunavajo voznjo, saj sem za udoben bus s klimo in daljso voznjo placala pol manj kot za star razpadajoc bus, dejstvo pa je,da sem bela in za njih vreca denarja.. Pa dobro. Sredi dneva sem bila v drugi kulturni prestolnici Surakarti, ki tekmuje z Yogyo. Spet palace, spet batik, spet pooooolno prometa. Poleg tega je bilo kar vse zaprto ze ob 4h popoldan in meni nic jasno, tako, da mi ni preostalo drugega, kot da se kulturno - kulinaricno
izobrazim. No, tradicionalna plesna predstava Wayang Orang v indonezijscini (ki prikazuje zgodbo indijskih epov Ramajane in Mahabharate) v napol praznem lokalnem gledaliscu je tudi imela svoju car :) Se vecjega pa srabi - rizev puding z banano na zapecenih palacinkah, po katerem mesto slavi, njami... Najedla sem se za teden nazaj in naprej, guzve in prometa imam cez glavo... Trenutni vtis - dokaj civiliziran otok, skozi katerega prijetno dalec naokoli dan in noc odmevajo muslimanske molitve iz mosej in povsod te iz kletke pozdravlja kaksen ptic ali kura. Prebivalci so prav prijazni, stalno nasmejani ljudje v bambusovih klobuckih (ce nimajo celade na glavi) in batik oblekah, ki si prav radi sami od sebe vzamejo tringelt. Predvsem pa so
pretirani fanatiki Hello Kitty in Angry birds ter neprestano s cigaretom v ustih :) Obvezno je treba probat njihovo " posrano " kavico Lewak ( kavna zrna prezvecijo Lewaki in jih potem pokakajo ) in ce si vegeterjanec, ne prides ravno dobro skozi :) Nisem vec dalec od Balija, tako da pot pod noge in gremo med hindujce, surfat na valove :P

četrtek, 04. september 2014

SELAMAT DATANG

Welcome po indonezijsko...:) Kljub podobnosti v imenih, Indonezija ni Indija in tezko ji uspeva, a na momenteme me to ogromno otocje, ki se razteza med Azijsko celino in Avstralijo ter steje preko 17000 otokov vsekakor impresionira. Ce ne drugega sem prvic na drugi strani ekvatorja :) Raznolikost je velika, vsak otok ima drugacno kulturo, drug jezik, celo drugacno vero... Imajo pa vsi nekaj skupnega: vulkane, nad katerimi se dvigajo oblaki vulkanskega dima in prahu; lepe plaze z belim peskom in turkiznim morjem; zelene rizeve terase; prazen riz in nudeljne z jajcem (minimum na dan: 2 jajci).
Moja Indonezijska odisejada se je pricela na enem izmed najbolj naseljenih pokrajin v Aziji - muslimanski Javi, ki ima se posebno veliko aktivnih vulkanov, pa se vedno cisto prevec prebivalcev :) Eni pravijo, da je podobna Indiji, drugi pa, da ne zabijaj tam casa, ce nimas nujnih opravkov. No, mislim da ne eno,ne drugo ne drzi, edino da je tudi tukaj guzva. Mesta so ogromna in kar dalec je treba, ce se zelis nekoliko umakniti od vsega vrveza. V popolnoma nabasani prestolnici Jakarti sem bolj ali manj zabila cas ob srkanju ledenega kapucina z nudeljni iz zeleja in s cakanjem na nocni vlak.
Prometa na cesti je toliko, da sem imela vsakic, ko je bila rdeca luc na semaforju, obcutek, da sem na motoristicni dirki. No, je pa res, da tu upostevajo semaforje in trobijo le ce je nuja :)
Voznja z vlakom je bila popolnoma neprijetna, saj klimo navijejo do fula, tako da sem nase mogla navlect vse dolge rokave kar jih imam, sal, kapo in tadebele stumfe, pa sem jo se odnesla s prehladom. Toliko o prijetnem spanju na vlaku... Popolnoma brez zamud smo prispeli v kulturno prestolnico Yogyakarto, kjer ima vsaka hisa vsaj dva ptica v kletki in en akvarij z ribami.
Mesto ima sicer neko znamenito palaco, a bolj slavi po posebni tehniki slikanja z voskom batik in tako ti kamorkoli se obrnes, nekdo hoce prodati nekaj v zvezi s tem. Pa cas hitro mine. Must see je tukaj vsekakor Borobudur - eden najpomembnejsih budisticnih templjev na svetu, ter Prambanan - kompleks starih hindujskih templjev (a po enem letu Indije...pa pustmo to). Z vstopnino pa vsekakor pretiravajo za ta standard.
No, ce sem ze blizu, zakaj se nebi spustila se na nocni pohod na 2930 m visok vulkan Merapi,ki je menda nazadnje izbruhnil lani. 4 urni trek (beri tek) z/za vodicem - ki sem ga spoznala sele na vrhu (se dobro, da nas je bilo vec takih, izgubljenih turistov), po z vulkanskim pepelom posuti strmini se je vseeno splacal, saj je bil pogled na
vzhajajoce sonce in rojevanje novega dne na vrhu kraterja neprecenljiv :D